Pozdravljen svet

Arhitektura odmevov

V knjižnici je dišalo po hladnem pergamentu, od dežja zmehčani cedri in času, ki je pozabil iti naprej. Elena je s prstom sledila hrbtu glavne knjige, vezane v obledeli zeleni ovratnik. Ni bilo katalogizirano v velikih digitalnih arhivih zgornjega mesta; obstajala je le tu, v registrski kletni etaži, kjer se je vlažen zrak oprijel kot star pulover.

Ko jo je odprla, strani niso zaškripale. Zavzdihnila sta.

Vpisi, napisani z natančno, nagnjeno roko, ki ni pripadala nobenemu sodobnemu ročnemu tiskarju, niso podrobno opisovali zgodovinskih dogodkov, ampak nezabeležene trenutke med njimi: natančna minuta, ko je dež prenehal med velikim mrazom leta '84; pesem, ki jo je brundal kamnosek med prezidavo zahodnega oboka; v natančen odtenek modrine se je nebo obarvalo večer pred razpustitvijo mestnega sveta.

Elena se je obrnila na zadnjo stran knjige, kjer so še vedno čakale prazne strani. Vzela je leseno nalivno pero, odprla stekleničko s polnočno črnim črnilom in začela zapisovati svoje jutro ter ga zasidrala proti jutrišnji dežurni plimi.

Bi radi nekaj drugačnega, na primer pesem, poklicni življenjepis, znanstvenofantastični poziv ali kaj povsem drugega?